Identiteta.

Moj osebni pogled na politike prostora.

1. Gremo k Šipcu na sladoled!
2. Kaj pa potem sploh definira Slovenca?
3. Se čudim zadnja leta
4. Kot študent sem pomagal
5. Identiteta. Kva pa je že spet to?
6. Ko bomo enkrat tako daleč

01 Gremo k Šipcu na sladoled!

Sploh nisem vedel, da je to nacionalna oznaka. Takrat je to bil sinonim za sladoledarja, isto kot Kalodont za zobno pasto.

Sem zadnjič premišljeval, ko sem se vozil mimo propadajočih kozolcev, ali ima še smisel? Smisel rintati na temo identitete, ko pa gre vse v smer instant nekulture.
Ja, ni debate, čas jih je povozil, tehnologija spravila sena je povsem druga in od kar jih zanemarjajo, še groteskno zgledajo, s odkrito streho, polomljenimi latami.
Pol.
Pol sem se pa spomnil na Šipca, Šiptarja, kateri tudi včasih sploh ni imel identitete, kamoli kontinuitete le te. A so se med tem časi par krat zavrteli in sedaj v času ekstremnih nacionalizmov, nekateri posebej napeti sanjajo, da so bili Šiptarji naseljeni vse tja do Ilirske Bistrice in kot posledica le tega imajo še današnji Šiptarji pravico biti tu.
Saj imajo, a ne zato ker so verjetno potomci Ilirov, ampak ker znajo s slaščicami, sadjem, bananar pa še z fuzbalom.
Pol sem se pa spomnil, zakaj pa bi Slovenci lahko bili tu kjer smo, ker še dokumenta o Kraškem Teranu nimamo, ga pa imajo Hrvati. Skratka, po teh atributih se nam tanko piše, ker šele od plebiscita dalje smo kar smo, pred tem smo bili pa vse, samo to ne.
O, to pa že ne.
Mi smo pa od vekomaj tu.
Ma, ja in tudi ne.
Sem zadnjič našel eno stran, se en zares togoti, ker današnja hrvaška ideologija forsira Štokavce in štokavstvo, v resnici so pa bistveno starejši Slovenci, potem pa našteva cel haufen dokumentov na to temo.
Ja, Slovenci so bili na področju katerega mi smatramo za Zagorje, in mnogo širše, še celo območja na naši strani Sotle, sicer je pa zemljevid tule. Sem se leta spraševal, kako da ženina žlahta, kadar misli, da jih noben civil ne sliši, ne uporabljajo dvojine, izgovorjava je pa itak ista kot v Zagorju. V Zagorju ob Sotli ne slišiš razlike, kateri je Hrvat, kateri pa Slovenec, vsaj po tretjem glažu gemišta ne. Pa mi je ta internetna stran pokazala, kje mi je mesto.
Ja, v zgodnjem srednjem veku so bili Hrvati, Slovenci, Slovenci pa sploh nismo bili Slovenci, ampak Gorenjci, Štajerci, Korošci, Primorci itd.

02 Kaj pa potem sploh definira Slovenca?

Potica.

To imajo vsi narodi okoli Slovenije in dalje. Ja, imajo drugačne modele, tudi fila se razlikuje, sploh pa še Slovenska potica ni samo ena, ampak toliko variant kolikor kuharic.
Teran smo slišali je tudi Istrski.
Kranjska klobasa je zaščitena, a so jo prvo izdelovali na Dunaju. Ja, naši predniki, če so se imeli za Slovence pa ni znano. Verjetno so jim rekli Kranjci.
V 18. stoletju so Kočevarje imeli za krošnjarje in so bili vsi krošnjarji kar Kočevarji.
Ker je bila Primorska 500 let pod Benečani, lahko trdimo, da je slovenska nacionalna jed tudi pica. Čeprav Benečani in Italijani ni tako enozvočno, kot bi radi nekateri pokazali.
Iz tega stališča je tudi segedin slovenski, saj je bilo Prekmurje dolga leta pod Madžari.
Močeril je prisoten v celi rajdi dinaridov, sorodniki pa celo v južni Ameriki. Je, pa naš najbolj lušten, to pa ni debate.

Tako, da.
Tako, da nam ostane samo še kozolec.
Ni, da je samo Slovenski. Sploh ne. Še Laponci imajo dva kola pokonc in tri počež, ter v tistem seno sušijo. Moj finski prijatelj je bil sila navdušen nad kozolci.
Smo pa iz tistega naredili poezijo in ta je tipično Slovenska. Noben narod si ni dal toliko opravka s napravo kateri rečemo kozolec. Dolenci so šli v sinfonijo in so njihovi estetsko daleč pred vsemi.
Al kaj ko jih je čas povozil.
Se strinjam, pa se vseeno vprašam, kaj pa sedaj?
Če nismo nič, zgodovinsko gledano, moderni čas je pa samo še insta rešitve, se nam ne piše nič dobrega.
Tako kot Šiptarji obnavljajo kule.
Kula tip zgradbe malo na trdnjavo, tako bi tudi mi morali začeti skrbeti za kontinuiteto identitete.
Ker je kozolec najbolj slovenski, ga proglasimo za narodno blago, spomenik. Da jih ne bodo takoj zažgali, ker sicer je s tistim samo strošek, se pa lahko vzdrževanje kozolca odšteje od davka na hektarski donos.

Tu zadaj bi morala biti cela strokovna debata, do katere bi pa šele morali priti. Namreč, kar se sedaj dogaja z nekaterimi ohranjenimi ali celo predelanimi v novo funkcijo, razen par svetlih izjem, precej spominja na Felinijeve karakterje. Une dame tam so same sebi karikature.

Hecn in žalostn.

Če pa se bomo požvižgali na kulturno dediščino, kar je povsem legitimen argument, al kaj ko ne pije vode, se nam lahko zgodi, da nas bodo zopet t.i. veliki, žejne čez vodo peljali.
Zadnji kozolec na Avstrijskem Koroškem so porušili leta 1984.
In od takrat ni nobenega materialne dokaza, da so kdaj tam živeli Slovenci.
Tiste tam (slovensko govoreča manjšina), Haimatdinst imenuje Vindišarje, ne Slovence. Menda so to, čist eni drugi, kakor na naši strani Karavank. Glede na kratkoročno preteklo politiko, ko so komunisti drek tam mešali, imajo celo svoj prav.

03 Se čudim zadnja leta

Se čudim zadnja leta, ko še na kmetih prav ihtavo kosijo travnik okoli hiše. Novo, veliko, leeepo hišo so postavili pred, ali ob stari kajži in sedaj prav s ponosom kosijo vsak vikend, vse tja do ograje pred sadovnjakom.

Preden smo se priključili Evropi sem razmišljal, da se bo morala Evropa spremeniti, ker mi se pa že ne bomo, po pa viš kam nas je naplavilo.
Ne samo prazniki, katerih nikoli ni bilo v naši dolini, še kosilnice množično prodajajo, pa makar za časa mojega otroštva, nihče nikoli ni kosil zelenice pred hišo na vasi.
Tisto kar je bilo shojeno je bilo kratko. Tudi krava je svoje naredila kadar smo jo spustili. Da bi pa kosili zaradi košenja in ne zbiranje sena, je bilo pa nepredstavljivo in takrat videti takega bi pomenilo vsaj v breg obrnjen, pa raje kaj bolj sočnega in mastnega.

Po pa viš kam plujemo.
Na tla.
Vsaj to je ostalo isto.

Pa sem hotel o drugem.
V tistih časih (mojega otroštva) tudi ograj ni bilo, nikjer, razen okoli gartlca, da ni srna ali zajec pojedel pridelka. Gartlcov skoraj več ni, ograje se pa širijo kot kuga. In vse večje so. Ne samo to, še višje in bolj polne.
Za časa moje srednje šole smo redkim imetnikom visokih ograj rekli Šiptarji. Kar je bilo v tistih časih omaloževalno, ker so Šipci ravno takrat prevzemali stojnice Sadje-zelenjave in vsi smo se počutili ogrožene.
Za časa faxa smo se sprijaznili z verigo Šiptarskih prodajnih mest, ipak je bilo sadje raznovrstno, sveže in predvsem poceni. Eto, zato smo hoteli kapitalizem.
Da bi pa kdo imel visoko ograjo pa ne.

Kt kakšn Šiptar.

04 Kot študent sem pomagal pri predlogu prenove hotela v Dečanih.

Ob popoldnevih smo imeli fraj in smo se šli turiste. So nam tovariš direktor propadajačega hotela zrihtali obisk tradicionalne Šiptarske hiše Kula imenovane. Sem poznal iz literature v živo je bilo pa še toliko bolje. Ja, pa rakij je tudi naredilo svoje, kakor je opisano tule.

A visoke ograje na Kosovu so bile čisti funkcionalizem. Ne ni burje.
So pa zato s puškami okoli hodili. Ne, marel niso imeli, zato pa stare muškete, bolj kot dodatek k narodni nošnji.
Zdej.
Kaj pa veš, če tisto celo ne dela. Ma dodatek, sila lepo izdelan komad z intarzijami.
. . .

Viš kako se obrne.

Že koncept priti iz mesta na podeželje, zraven pa ne imeti stika s sosedom, je bolno, a ta del se da razložiti z butastimi Lublančani (Ljubljančani), saj se ne znajo človeško obnašati. Sedaj pa rastejo visoke ograje vse bolj tudi po podeželju. Glede na to, da ne hodimo s flintami okoli , je samo že spet ena neumnost prinešena iz trulega kapitalizma.
Ni bila ponovna invazija Šipcov, je pa tko kot, to pa ni debate.

Po spletu razlagajo, da je zaradi varnosti, pa vsi vemo, da je povsem nasproten efekt. Razen da se te sosedje izogibajo ni drugega. Sem že kot študent na Interrailu pogruntal, da kradejo samo Samsonite kufre, mojega zapacanega ruzaka se pa ognejo na daleč. Tako tudi praznijo označene hiše. Ja, tiste z zidom. V tistih brez, ali celo z odprtimi vrati ni kaj odnesti.
Je pa dobro zapolnjena tržna niša in tako kot s kosilnicami mastno služijo z varovalnimi sistemi.

05 Identiteta. Kva pa je že spet to?

Že spet ena sila izmuzljiva pogruntavščina, vedno in samo proizvod intelektualnega diskurza. Ne, identiteta nikoli ni sama od sebe, ampak je proizvod pomanjkanja nečesa. A česa? Ej, pojma nimam. A po moje je kaj na temo, smo nekaj zamočili, sedaj pa potrebujemo izgovor za.

Najbolj vpijoč primer smo kar sami. Je vedno nekaj poizkusov nacionalizma, a ravno pri Slovencih je fajn komplicirano. Še najbližje bi bili, ma identiteti, da smo vse in nič. Ne nimamo čiste krvi. Še nobiliti ne. V času ko so se take iskrile, smo se pustili pokrstiti in so nas bavarski civilizirali.
Zdej, civilizirali.
Lej, zgodovino vedno pišejo zmagovalci in iz tega stališča smo vse Krste pri Savici prepustili tujcu.
Ok, prošo voz z nobiliti.
Čistokrvnega Slovenca ne najdeš. Še Gorenca ne. Dolenc je pa itak samo politična pripadnost.
Hrana z vseh vetrov prinešena in premešana. A da zato ni dobra? Odlična. Samo težko določiš, da je kaj slovenskega. Samo Slovenskega pa nemogoče.
Jezik ravno tako iz vseh vetrov pomešan, prehaja iz enega konca v drugega, tako da se Prekmurec in Primorec sploh ne štekata. Če ne bi bilo knjižne Slovenščine, bi si bila pa še tujca, če ne bi bilo drugih vezi.
Kerih?
Političnih.

A smo po politični strani kaj posebej. Eni pravijo, da je Jefov sin Tomaž prepisoval tudi iz zapiskov ob prisegi karantanskih knezov.
Samo da bi nekateri dan današnji še tisto radi preobrnili po svoje.
Seveda ne vem, kakor še mnogi ne, a se raje držim razlage, da smo v te kraje prišli z Avari. Ali najemni vojaki, ali pa zavezniki pa ni jasno. Da bi bili pa celo potomci Keltov, se pa seveda ne strinjam.
Ja, verjetno so se srečali, verjetno tudi zažurirali (napili) do daske, kakor je pokazano v Asterixu, da bi bili pa naši predniki tudi Obeliksovi, pa dvomim.

06 Ko bomo enkrat tako daleč

Ko bomo enkrat tako daleč, da si bomo priznali, da je naša identiteta to, da smo zmešani iz vseh vetrov, potem bi pa lahko počasi kaj fajnega ratalo.

Do takrat pa se začnimo meniti, kaj je dobrega pri arhitekturi, oblačenju, hrani, itd in iz tistega poizkusimo narediti kaj fajnega. To da ni več razlik med terasami med Prekmurjem in Primorsko je dolgčas. Sigurno pa ni identiteta.
To da postaviš generični blok v mesto je normalno. Čeprav se potem eni trudijo s formalizmi, pa je bolj Felini efekt kot dodana vrednost.
Da narediš generično vilo v Rožni dolini, pomeni da nimaš fantazije in okusa in sploh si dolgočasen.
Da pa postaviš modernističen zmazek v ruralno okolje je pa greh.

. . .

Sem videl na netu, so se preko poletja zbrali mladinci. Nekdo je organiziral primer gradnje s butano tehniko. Fajn.
Večina je bila sila navdušena. To je pa ja tko fajn, da se mladina zanima tudi za tradicionalne tehnike, ne samo za diktat trgovine.
Vse lepo in prav in le tako naprej, pa vendar sem pri prvi objavi pomislil, ja kva se pa greste?
Zakaj pa ne poiščete še žive mešalce gline?

Pri butani gradnji so majstri zidove delali, material, zmes gline, slame in vode so pa otroci mešali.

Ne nič nima z iskoriščanjem otroške delovne sile. Sam sem tudi na brani za obtežbo stal, pa se nisem nikoli počutil izkoriščanega.
Ko sem šel u maln (mlin) po moko še manj.
Ena dela so razdeljena že od nekdaj in stiskanje grozdja so vedno počele punce. Tisto, ko so z golimi nogami hodile po ogromnem čebru z sveže obranim grozdjem, v še večje veselje pubecov.
Verjetno so majstri že umrli, a kašen mešalec materiala bi še znal povedati iz prve roke kako je včasih bilo, ker butane hiše se še najdejo po Prekmurju.